ZGODOVINA GASILSTVA V VINSKI GORI

1928–1938
Po prvi svetovni vojni in ustanovitvi Kraljevine SHS so nastale nove možnosti za uresničitev enotnega slovenskega gasilstva. Le-to se je začelo vzpostavljati že v prejšnjem stoletju s prvo prostovoljno organizacijo v Metliki. Tej ideji so kmalu sledili številni slovenski kraji, med drugim tudi v bližini našega kraja. Najprej v Šoštanju leta 1879, v Velenju 1897., Šmartnem ob Paki 1903. in v Lokovici 1908. leta. 1. julija 1919 je bil v Ljubljani prvi občni zbor Jugoslovanske gasilske zveze Ljubljana. Na zboru so ukinili stare deželne zveze, sprejeli nova pravila in izvolili odbor, v katerem so bili sami Slovenci. Leta 1920 je imela novoustanovljena JGZ Ljubljana 22 gasilskih žup s 306 društvi in nekaj manj kot 10.000 člani, manj kot jih je bilo pred začetkom 1. svetovne vojne. V dvajsetih letih je dosegla pomemben napredek, sploh v članstvu, saj je že leta 1927 imela 14 žup in 280 gasilskih društev več kot 1920. leta.

O tem smo se začeli pogovarjati tudi fantje v Št. Janžu. Beseda je dala besedo in o začetkih društva lahko govorimo od dneva mlačve pri Benkaču. Besede so dobile pisno potrditev 18. avgusta 1928. leta na ustanovni skupščini v gostilni Štajner pri Delakordu. Vodenje društva je prevzel prvi predsednik Mihael Košan, četi je poveljeval Ivan Petek, za dinarje skrbel blagajnik Anton Bratkovič, za tajniške posle župnik Matej Weis, z orodjem je gospodaril Ivan Lesjak, za gospodarja bodočega gasilskega objekta smo imenovali Jakoba Lešnika. Društvo je v začetku štelo 47 članov, od tega je bilo 13 žensk. Ime enote se je glasilo PROSTOVOLJNA GASILSKA ČETA ŠT. JANŽ NA VINSKI GORI, župa Slovenj Gradec. Ko smo vstopili v četo, smo vsi podpisali pristopno izjavo, s katero smo se zavezali, da se bomo »pokoravali vsem predpisom in odredbam v pogledu izvrševanja svoje službe. Čuvali čast in ugled gasilske čete, kakor tudi celokupnega gasilstva kraljevine Jugoslavije.« Ob tem smo izjavili, da vstopamo prostovoljno in na lastno odgovornost in da ne bomo terjali kakšne odškodnine, razen če ni iz zavarovalnice. Na pristopno izjavo je mnenje lahko podal tudi zdravnik. Zanimivo je, da smo že takrat imeli urejeno zavarovanje in zdravniške preglede.

Dela smo se lotili z vso vnemo. Leta 1930 je imela Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana 39 gasilskih žup in 675 gasilskih društev, med njimi tudi naše. Najprej smo leta 1930 kupili ročno brizgalno in nekaj ostalega orodja. Že leta 1931 pa smo si priskrbeli prvo motorno brizgalno (znamke Rosenbauer) in pričeli z zbiranjem lesa za gasilski dom. Brizgalno smo odplačevali tudi s prirejanjem srečelovov, za katere smo dobitke pobirali po vasi. Enega smo pripravili še v letu 1939. Tega leta smo se udeležili tudi večje vaje v Pesjem, kjer smo sodelovali pri gašenju požara na rudniških objektih. Četa je bila vabljena, da se kot nova četa predstavi in uči pomagati in gasiti. Pri gradnji doma sta se zelo izkazala mojstra Vran iz Lipja in Požegin iz Črnove. Na zemljišču, ki ga je odstopil Jakob Lešnik, je kmalu zrasel lesen objekt, ki smo ga dodatno opremili z darovi botrov Jožefe Delakorda, Jožeta in Fanike Povh, župnika, učitelja Bratkoviča, Vošnjaka, Tišlerja in drugih.

Uradni prevzem motorne brizgalne in otvoritev gasilskega doma sta bila 18. maja 1932. leta. Za alarmiranje smo uporabljali trobento, rog ali zvon. Najbolj znana trobentarja sta bila Franc Žerdoner in Rudi Jovan. V teh letih smo delovali v skladu s sloganom: »POMAGAJ V SILI VSAKEMU, NOČ IN DAN«. Na fotografijah sta pristopnica enega prvih članov in gasilska izkaznica, ki smo jo takrat uporabljali. Tudi na področju prve pomoči smo začeli z delovanjem, saj so nekatere gasilke opravile tečaj prve pomoči pri znanem velenjskem zdravniku. To so bile Berta Drev, Marija Žerdoner, Paula Drev, Tonči Žerjav, Ana Rednak, Angela Sedovnik, Frančiška Petek, Fani in Neži Kroflič, Terezija in Fani Videmšek, Ivana Lešnik, Zofka in Marija Glušič.

  1. julija 1933 je kralj Aleksander podpisal zakon o organizaciji gasilstva. Zakon je ukinil gasilska društva in namesto njih dovoljeval le gasilske čete. Ukinjena je bila tudi samostojnost gasilskih organizacij. Leta 1937 je bilo na Slovenskem 942 čet z nad 30.000 člani. Tudi naše društvo se je prilagodilo novim pogojem delovanja.

Druga svetovna vojna je ohromela delovanje društva. V času vojne smo v društvu izvedli samo dva občna zbora, in sicer 2. 2. 1941 in 27. 7. 1945. Na prvem je bilo prisotnih 15 članov. Med drugim smo poročali, da smo ustanovili vojno gasilsko četo za primer vpoklica vojnoobveznih članov pod orožje. V tem času je bilo veliko krajanov na orožnih vajah, zato je četa delovala slabše. Delovanje čete je bilo slabše tudi zaradi majhnih finančnih sredstev, zato je blagajnik opozarjal na neplačevanje članarin. Na seji smo uvedli še odlikovanja za prvih deset let delovanja. Kasneje tega leta smo imeli še eno navadno sejo, na kateri smo se dogovorili, da bomo prvo 10-letnico s srečelovom in veselico praznovali na dan sv. Florjana. Žal je vojna prekinila priprave in izvedbo te slovesnosti. Kraj so zasedli Nemci, četa je prenehala z uradnim delovanjem. Oprema se je shranila v Mavhovi hiši v Pirešici, uniforme so odnesli partizani, večina arhiva je zgorelo. Nekaj članov se je vključilo v NOB, nekaj od teh jih je umrlo v bojih, nekaj je bilo ustreljenih kot talcev. Ko so Nemci in njihovi zavezniki zažigali objekte (kot povračilo ob napadih partizanov), kot npr. Saleclovo poslopje ali poslopje Jurkov, smo člani društva pomagali po svojih najboljših močeh. Gasili in reševali smo s srcem in pogumom ter orodjem, ki smo ga našli na kmetijah. Po osvoboditvi maja 1945 se je nova oblast znašla pred težkimi vprašanji in problemi, med katerimi je bila tudi zaščita pred požari, eksplozijami in elementarnimi nesrečami. Delo je zaživelo tudi v prostovoljnih gasilskih četah. Že prve mesece po osvoboditvi so imenovali referente za gasilstvo pri ljudskih odborih in ustanovili gasilsko poveljstvo. To poveljstvo je imelo določena finančna sredstva, s katerimi so gasilcem kupili zlasti obleke, orodje in opremo, ki so jih lahko dobili leta 1945. Gasilci so dobivali predvsem stare avtomobile vseh mogočih znamk, ki so jih preurejali s prostovoljnim delom. Delo je takoj po vojni usmerjal poseben gasilski pododsek v Žalcu, del notranjih zadev.

Po vojni smo se v društvu prvič dobili v juliju 1946. Tokrat je bil prisoten tudi gasilski referent okraja. Ob prisotnih 15 članih smo izvolili novo vodstvo, in sicer Mihaela Košana za poveljnika, za podpoveljnika Rudolfa Štrausa in za tajnika Štefana Rebernika. Zadali smo si naslednja cilja: da si priskrbimo vozilo in prikolico in da izvedemo 3 vaje mesečno. Iz vojnega plena smo do oktobra uspeli dobiti vozilo Mercedes Benz L1500A in prikolico. Vozilo, letnik 1941, je imelo 54 konjskih moči in se je uporabljalo povsod, kjer smo gasilci delovali. Registrirano je bilo do leta 1955. Da je bilo vozno, smo morali sami vložiti precej dela in sredstev. Društvo je tako ponovno oživelo in uspehi niso izostali. Vozilo je bilo leta 1965 prodano za 300.000 din kupcu iz Slovenj Gradca, saj od leta 1959 dalje nismo našli finančnih sredstev za popravilo, ki je bilo ocenjeno na 300.000 din. Na motorni tečaj, ki trajal šest tednov, in sicer dvakrat tedensko, smo 1946 poslali dva člana – Franca Plambergerja in Stanko Plešnik.


1948–1958
Leta 1948 je Ljudska skupščina LRS sprejela Zakon o prostovoljnih gasilskih društvih. S tem so bila društva organizirana po okrajih. Funkcijo predsednika je najprej od leta 1950 opravljal Mihael Košan, nato pa njegov sin Ivan Košan. Julija 1950 smo sodelovali pri gašenju velikega požara na Mozirski planini, kjer je v vseh dneh sodelovalo preko 3.000 gasilcev, vojakov in občanov. Zgorelo je skoraj 100 hektarjev gozda in planinski dom na Mozirski planini. Leta 1952 smo imeli v svoji lastni naslednji inventar:

–              gasilski avto Mercedes Benz,

–              prenosno motorno brizgalno,

–              2 prenosni ročni brizgalni,

–              6 metrov sesalnih cevi,

–              120 metrov tlačnih cevi za požare in 90 metrov tlačnih cevi za vaje,

–              2 navadna ročnika,

–              40 metrov rešilnih vrvi,

–              sanitetna nosila,

–              2 krampice, 3 lopate, klešče, kladivo in sekiro,

–              5 pahljač za gozdne požare,

–              2 posodi za bencin (»kanti«),

–              3 metre žlebov za sesalne cevi,

–              10 ščitov za tlačne cevi,

–              1 prenosno spojko in prenosno cev,

–              ročno žago,

–              8 gasilskih kavljev,

–              par gumijastih škornjev,

–              »šupo« s stolpom (gasilski dom),

–              2 mize in 4 stole,

–              skrinjo za gorivo in skrinjo za brizgalno,

–              2 stelaži za cevi,

–              12 svečanih in 9 delovnih oblek, 12 čepic in 15 svečanih kap ter 15 čelad.

Za čas po vojni so bile značilne težave z udeležbo na vajah in ostalih aktivnostih društva, poveljnik je na eni izmed sej izpostavil, da članstvo nima dovolj čuta odgovornosti, ter že prej omenjene težave, povezane s popravilom vozila Mercedes Benz, in finančne težave. Vse to se je vleklo skozi vse desetletje. Na občnem zboru leta 1957 smo poročali, da nimamo nobenih finančnih sredstev. Kljub vsemu smo že 1952. leta organizirali prvo mladinsko desetino, zametek dela z mladino v društvu


1958–1968
V vmesnem času se je leta 1955 spremenila tudi lokalna zakonodaja, kar je pripeljalo do ustanavljanja občinskih gasilskih zvez, med drugim tudi Občinske gasilske zveze Žalec. Sledil je tudi nov zakon o gasilstvu v letu 1959, katerega cilj je bil združitev vseh gasilskih društev v enotno organizacijo. Leta 1958 je vihar pustošil po naših gozdovih in domačijah. Gasilci smo se takrat odzvali klicu na pomoč in na terenu v treh dneh opravili 175 prostovoljnih ur. 4.,5. in 7. julija je 29 naših gasilcev posredovalo po vsej vasi. Žal smo sami ostali brez ustreznega objekta, saj nam je veter podrl »šupo« s stolpom na Platiču.

Potrebno je bilo veliko dela in motiviranosti, da se je lokacija na Platiču očistila (deske so bile razmetane, deli opreme so ležali po travniku), da se je oprema ponovno razsortirala in da se je zaboj z opremo za črpalko shranil na primerno mesto v bližnji sušilnici. Ker smo ostali brez doma, se je bilo potrebno opogumiti in sprejeti pogumno odločitev o graditvi novega. Na začetku se je poiskala začasna rešitev v obliki iskanja najemniških prostorov ali objektov. Tako smo v začasno uporabo dobili prostore Kmetijske zadruge Savinjske doline v strojni remizi. Iz statističnega poročila za leto 1958 je razvidno, da je imelo društvo 32 članov, od tega 16 gasilcev, 12 rezervnih članov in 4 izredne člane. Leta 1964 je naše društvo pomagalo ob velikih poplavah v Celju, kjer smo bili na terenu več dni. Na poziv se je moralo javiti 6 gasilcev.

V letih od 1965 do 1980 je društvo vodil Emil Glušič. Leta 1966 smo sodelovali pri gašenju enega največjih požarov v zgodovini Šaleške doline, gorelo je namreč v Tovarni usnja Šoštanj. Škoda je bila ocenjena na 400 milijonov starih dinarjev, vrednost rešenih objektov pa na 1,6 milijarde starih dinarjev. Komisija, ki je preiskovala vzroke nastanka požara, je ugotovila, da je do požara prišlo zaradi pregretja ležišča vrtečega soda in pogonskega elektromotorja, ki je neprestano obratoval. Možna je bila napaka na ležišču ali pa je bil le-ta premalo namaščen. Obranili so se zelo pomembni objekti, kot so kemični obrat in kotlovnica, izgoreli pa so obrat za izpiranje usnja, za rezanje usnja in nekaj starih delov obrata.

Tega leta smo pričeli s postopki pridobivanja lastne parcele za postavitev novega gasilskega doma. Na Kmetijski kombinat Žalec, obrat Petrovče, smo naslovili prošnjo za podaritev kozolca na travniku v bližini zadružnega doma. Ideja je bila, da se kozolec obzida in spremeni v gasilski dom. Izdelali smo tudi idejno zasnovo s popisi del, vendar le-ta potem ni zaživela. Kozolec se je društvu podaril, društvo pa je kasneje kupilo še pripadajoče zemljišče v izmeri 1680 kvadratnih metrov, za kar smo namenili 2.102 nova dinarja. V društvu smo na razne načine poskušali zbrati sredstva za dom, zato smo prirejali veselice in silvestrovanja. Na silvestrovanju, v prehodu iz 1966 na 1967, je prišlo celo do pretepa, kjer so gostje iz Velenja uničili precej inventarja društva, eden od članov pa je moral v bolnišnico. Škodo smo ocenili kar na 39.100 starih dinarjev.

Izredno pomembna pridobitev za razvoj gasilske dejavnosti v kraju je bilo motorno vozilo kombi VW, ki ga je za 1.000.000 starih din prodal Oto Vanovšek. Vozilo, letnik 1963, je društvo kupilo maja 1966 in je bilo uvoženo iz Nemčije. Za oživitev kulturnega življenja smo člani PGD Vinska Gora v letu 1968 ustanovili gasilski pevski zbor pod vodstvom g. Blaža Arliča, ki je najprej deloval kot sekstet, nato pa se je razširil v oktet. Zbor je aktivno deloval 20 let. 40-letnico je društvo praznovalo v oktobru tega leta, pri čemer smo poleg ostalega izvedli predstavitveno vajo operativne desetine gasilske zveze, medse sprejeli desetino mladincev in v družabnem delu izvedli trgatev.

V času, ko je bilo v naši vasi veliko površin, kjer je rastel hmelj, je bila zelo pomembna požarna varnost sušilnic. Gasilci smo le-te redno pregledovali, tudi leta 1966, ko smo pregledali 8 sušilnic. 1967. leta smo uspeli pridobiti tudi gradbeno dovoljenje za adaptacijo kozolca.

Delovanje društva je redno ocenjevala pristojna komisija gasilske zveze, ki je v letu 1967 ocenjevala stanje gasilskih domov, stanje in lastništvo orodjarn, stanje motornih brizgaln in aktivno članstvo, predvsem častnike in podčastnike.


1968–1978
Naše društvo je svoj prvi prapor razvilo 18. 5. 1969 ob začasnih prostorih v Zadružnem domu. Prapor so izdelali pri Vezenju M. Ercigoj v Ljubljani in je stal 6.529,20 novih dinarjev. Krasili so ga trakovi in žebljički številnih donatorjev. 24 spominskih trakov in 258 različnih žebljičkov priča, koliko je bilo darovanih sredstev. Na nek način je prapor predstavljal štartno zastavico gradnje novega gasilskega doma, saj so priprave stekle takoj po tem dogodku. Kupili smo zidake, pripravili gradbeno kamenje, gradbeni les in les za ostrešje ter naslednje leto pričeli graditi nov objekt s predračunsko vrednostjo 25.000.000 din. Z izredno pomočjo krajanov KS Vinska Gora, Gasilske zveze Žalec in Občine Žalec je zrastel lep gasilski dom, ki je bil naš ponos in posebna vzpodbuda za naprej.

Leta 1970 je imelo društvo 37 članov in 10 mladincev. 7 izprašanih gasilcev, in sicer Emil Glušič, Bogomir Lesjak, Karli Učakar, Bernard Drev, Karel Rupreht, Marjan Krajšek in Elica Rupreht, je tisto leto opravilo podčastniški tečaj v Žalcu. Večina teh je kasneje delovala v društvu na pomembnih vodstvenih mestih. Posebej ponosni smo bili na del veteranov, ustanovnih članov. 6 jih je že 40 let delovalo v društvu – od tega Stane Praprotnik, Alojz Verdev in Miha Videmšek še zelo aktivno. Ob občinskem prazniku Občine Žalec, 7. julija 1973. leta, je bil prvi del objekta zgrajen. V objektu so bili garaža, sejna soba ,sanitarije, garderoba, stanovanje, sušilni stolp s sireno. Takrat je slavnost potekala ob veliki paradi, na kateri je sodelovalo zelo veliko gasilskih enot iz vse Slovenije. Novembra tega leta smo od Komunalno obrtnega centra Velenje kupili vozilo ZIL KMP-1 in plug za oranje snega, za kar se je namenilo 18.000 dinarjev. Vozilo se je kmalu prodalo.

Naslednje leto smo kupili novo črpalko, in sicer znamke ROSENBAUER RK40. Nakup so poleg krajanov omogočile Občinska gasilska zveza Žalec in KS Vinska Gora. Ob prevzemu je bilo veliko gasilsko tekmovanje, na katerem je sodelovalo 18 tekmovalnih desetin. Ob tem moramo omeniti, da je ta črpalka kasneje sodelovala pri gašenju 120 požarov.

Društvo je sledilo potrebam v kraju ob pomanjkanju vode in nabavilo avtomobilsko cisterno TAM 110 T 10 s 5100 l vode. Njen uradni prevzem je bil z veliko parado iz Prelske 1. avgusta 1976. Vozilo je stalo okoli 400.000 din, skoraj polovico sredstev pa smo gasilci zbrali od krajanov v pičlih štirih dneh. Preostala sredstva smo dobili preko kredita Kreditne banke Beograd. Letno se je z njo opravilo precej prevozov pitne vode, recimo v letu 1983 kar 28 prevozov s 518 prevoženimi kilometri.

Vozilo je bilo prvotno namenjeno komunalnim podjetjem, vendar se je prebarvalo in namenilo za popolnoma druge zadeve. V bokse na obeh bokih ovalne cisterne so se namestile cevi in druge armature, potrebne za gašenje. Tako smo dobili precej zanesljivo vozilo. V letih svojega delovanja se je večkrat zgodilo, da smo s tem vozilom pripeljali požarno vodo tja, kamor manjša in sodobnejša vozila niso uspela.

Tam je svojo kariero nadaljeval v Hrašenskem Vrhu nad Radenci, kjer ga še danes uporabljajo. Spodaj med gašenjem požara na njihov gasilskem domu. (vir: prlekija-on.net)


1978–1988
V tem obdobju se je zaradi povečanih aktivnosti v društvu pokazala potreba po nabavi motornega vozila za prevoze gasilcev na intervencije in drugam. S prostovoljnimi prispevki in obveznicami krajanov smo leta 1980 kupili kombi-bus TAM AS 75. Za vozilo smo odšteli 387.221 dinarjev. Kasneje smo v vozilu sami izdelali nadgradnjo za prevoz črpalke Rosenbauer in opreme za trodelni napad. 1981. leta je društvo prvič organiziralo občinsko tekmovanje pionirskih in mladinskih ekip, ki je potekalo na visokem nivoju.

Ob novi opremi se je pokazalo, da bo potrebno razširiti gasilski dom. Društvo je z vso vnemo pristopilo k izgradnji prizidka gasilskemu domu in nabavi nove brizgalne znamke Rosenbauer T 70 VW.

Črpalka se je uvozila iz Salzburga, za kar imajo posebne zasluge naši tam živeči prijatelji, predvsem Drago Kogoj, in njihova Gasilska zveza dežele Salzburg. Otvoritev prizidka je bila 1985. leta ob 40-letnici osvoboditve in 10-letnici krajevnega praznika Vinska Gora. Svečanosti so se izvedle skupaj z veliko gasilsko parado skozi kraj. Obenem smo prevzeli novo črpalko in novo komandno vozilo znamke PZ. To vozilo je bilo predelano v gasilsko iz pogrebnega avtomobila. Vso predelavo smo opravili člani društva sami. Naše društvo je prvič imelo v svojem avtoparku kar tri vozila, kar se do danes ni spremenilo. Tudi ob tej akciji so se pri zbiranju denarja izkazali krajani.

Nakup te črpalke je pomenil tudi prelomnico na športno tekmovalnem področju. Članske ekipe so se pričele precej bolj pogosto udeleževati meddruštvenih tekmovanj v bližnji okolici. Zelo priljubljena so bila t. i. »horuk« tekmovanja, kjer je cilj, čim hitreje zbiti tarčo. Na teh tekmovanjih smo dosegli precej dobrih rezultatov.


1988–1998
Že prej omenjeni prijatelji iz Salzburga so nam ponovno pomagali leta 1988, ko so nam kupili terensko vozilo znamke ISUZU TROOPER. Vozilo smo po velikih komplikacijah in prerekanjih s Carinsko upravo SFRJ uspeli registrirati in ga predelati za gasilske namene. Potem je le-to postalo najbolj uporabljeno vozilo v društvu, uporabljali smo ga namreč za potrebe intervencij, usposabljanja, prevoza članov, reklamiranje in podobno. Vozilo je zamenjalo prej omenjeni PZ.

Skladno z našim nenehnimi prizadevanji za modernizacijo voznega parka in opreme ter zaradi večjih potreb smo v letu 1993 izvedli nabavo novega vozila, avtocisterne TAM 190. Podvozje smo kupili rabljeno, novo nadgradnjo pa nam je izdelalo podjetje Oblak iz Vrhnike. Za vozilo smo plačali 21.500, za nadgradnjo pa smo plačali 34.000 nemških mark. Kot je zapisano v poročilu, smo gasilci pri krajanih naprosili kar 1.220.850 SIT (cca 35.000 DEM) za nabavo tega vozila. Tako smo ga skoraj v celoti kupili z lastnimi sredstvi. Staro cisterno smo prodali v Hrašenski Vrh, kamor smo se potem še nekajkrat prijateljsko vrnili.

Na občnem zboru PGD Vinska Gora leta 1994 je bil za predsednika društva izvoljen Sandi Osetič, za poveljnika pa Marjan Krajšek. V tem letu smo morali urediti tudi prenos družbene v društveno lastnino z natančnim popisom nepremičnin, vozil in opreme ter njihovim vrednotenjem. V tem letu smo imeli 111 članov, od tega 50 operativnih, 24 članic, 8 veteranov, 18 mlajših članov, 10 pionirjev in 1 podpornega člana. Po spremembi zakonodaje s področja občin in po odločitvi krajanov je KS Vinska Gora od leta 1995 postala del Mestne občine Velenje. V tem smislu smo gasilci Vinske Gore na svojem občnem zboru 4. 2. 1995 sprejeli sklep, da se naše društvo hote ali nehote priključi v OGZ Velenje. Sklep o sprejemu v OGZ Velenje je bil sprejet 13. 5. 1995 na občnem zboru zveze. Sprejem je bil prijateljski, takoj pa smo se tudi vključili v samo delo zveze in njenih organov. Kot zanimivost lahko dodamo, da je konec aprila zagorelo pri Avbrehtovih v Lipju, kjer je sodelovalo 65 gasilcev z 12 vozili. Gasilci so bili tako iz društev občine Velenje kot tudi iz občine Žalec. Šlo je za zadnjo intervencijo, kjer smo dobili gasilsko pomoč iz občine Žalec v takem obsegu. Z novo zvezo smo namreč sprejeli tudi nove načrte alarmiranja.

Že v tem prvem letu nam je Mestna občina Velenje pomagala pri naši prvi investiciji v novem okolju, nakupu gasilskega vozila GVM-1 VW transporter synhro, saj so pri nakupu primaknili 2 milijona tolarjev. Kljub temu, da je šlo v osnovi za vozilo za prevoz moštva, smo ga dodatno opremili z gasilsko reševalno opremo. To je vozilo, ki je bilo v vseh naslednjih letih tudi najbolj obremenjeno.

Po nakupu VW transporterja smo svojo pozornost usmerili v izobraževanje gasilcev. Posebno pozornost pa smo namenili delu z mladimi, kar se nam je kmalu obrestovalo z dobrimi rezultati na tekmovanjih GZ, še posebej pa na športnih srečanjih, kjer smo bili dve leti zapored najboljši. Med prvimi smo pripravili občni zbor mladih gasilcev društva, prav tako pa smo 1998 organizirali prvo državno tekmovanje v gasilski orientaciji. Športno srečanje, ki je danes ena od osnov dela z mladimi v gasilskih organizacijah pod državi, smo si »izmislili« v Vinski Gori. Ob praznovanju 70-letnice društva smo prevzeli nova praporja društva, članskega in mladinskega. Ob spominu na sv. Florjana pa smo se začeli zbirati pri sveti maši v cerkvi sv. Janeza Krstnika in to srečanje vsa prihodnja leta ohranili kot tradicionalna. Glede na dejstvo, da je bil gasilski dom zgrajen leta 1973, je bilo potrebno nenehno vlaganje in obnavljanje le-tega. Uredili smo balinišče, prepleskali fasado, notranje prostore ter uredili okolico.

Uradni prevzem vozila smo pripravili 1997. leta s parado in z eno posebnostjo. Kombi smo postavili na oder večnamenske dvorane, kjer je bil prevzem. Ker na oder ni bilo dovoza, je bila potrebna precejšnja mera iznajdljivosti, da nam je to uspelo.

Že konec leta smo se začeli pripravljati na praznovanje 70-letnice. Pričeli smo z zbiranjem materialov za spominski bilten, zaživela pa je ideja, da se v letu 1998 kupi mladinski prapor.


1998–2008
Novo desetletje smo začeli svečano, saj smo praznovali 70-letnico delovanja. Uspelo nam je zbrati sredstva in tako smo 20. 6. 1998 na igrišču pri šoli svečano prevzeli nov mladinski prapor društva. S tem smo na nek način nagradili delo svoje pridne mladine, katere rezultati so bili vsako leto boljši.

Leta 2000 smo posredovali ob največjem požaru tistega leta v Sloveniji, in sicer v požaru Galvane v Gorenju. Požar je gasilo skoraj 500 gasilcev naše in sosednjih zvez. Težave s prevozi pitne vode so se nadaljevale, sploh po dveh onesnaženjih virov pitne vode v vasi. Vse večja potreba po novem, sodobnem vozilu nas je vzpodbudila, da smo glasno razmišljali o tem. Zbiranje sredstev za nakup smo pričeli z dobrodelnim koncertom leta 2001, z obiski krajanov in podjetij in s pomočjo Mestne občine Velenje.

Leta 2002 smo v garažo postavili novo gasilsko vozilo z oznako GVC-24/50, na podvozju MAN, s 5000 l vode in ogromno gasilsko reševalne opreme. Izvedba javnega razpisa in nakup vozila je bil za nas posebej velik zalogaj. Za nakup gre zahvala predvsem vsem našim krajanom in prizadevnim članom našega društva. Že prvo leto po nakupu smo s tem vozilom opravili kar 497 prevozov pitne vode. Precejšnje delo smo opravili v letu 2004, ko smo menjali garažna vrata z novimi ter zamenjali streho. Potrebno pa je bilo tudi vliti nove tlake v delavnici ter novo betonsko ploščo nad delavnico. Sami smo opravili 1134 ur prostovoljnega dela, poleg tega pa so mladinci opravili 60 ur le-tega. S temi deli smo omogočili ureditev sanitarij in kuhinje ob dvorani, s čimer smo zaključili ta del doma kot celoto. Naš gasilski dom se je dograjeval štirikrat, danes pa imamo na voljo klubski prostor, dvorano s sanitarijami in kuhinjo, delavnico, tri garaže in garderobo. Zahodni del doma smo skupaj z baliniščem dali v večleten najem upokojencem. Zadnja leta smo vseskozi vlagali v obnovo doma. Vgradili smo tudi nova okna in vrata ter posodobili sistem ogrevanja, s čimer smo zmanjšali stroške le-tega. Značilno za ta leta je tudi udeležba na večjih intervencijah.

Dvakrat, v letu 2003 in 2006, smo odšli na Kras, kjer smo pomagali pri gašenju dveh največjih gozdnih požarov v Sloveniji. Leta 2008 smo sodelovali pri odpravi posledic neurja na Ptuju. Prav tako pa smo večkrat imeli večje intervencije v naši občini, predvsem ob poplavah septembra 2007.


2008–2018
Način alarmiranja je urejen preko Regijskega centra Celje in dežurnega gasilca PGD Velenje. Ko je potrebno, se naša enota aktivira s pomočjo krovne sirene, pozivnikov in posebnega sistema pošiljanja SMS-sporočil. V letu 2011 smo podpisali poseben sporazum s PGD Bevče, s katerim smo se zavezali k skupnemu aktiviranju ob vseh nesrečah na požarnih rajonih obeh društev. Odločitev se je izkazala za odlično, saj zagotavlja odlične izvozne čase, zadostno število gasilcev in vozil. Na splošno je sistem obveščanja in alarmiranja dobro zasnovan in omogoča hitro aktiviranje pristojnih enot ob vseh vrstah nesreč. V zadnjih letih so nas prizadele hude nesreče, pri katerih smo gasilci nosili večino bremena intervencijskih služb. Naj omenimo samo poplave v letu 2009, 2012 in žled februarja 2014. Ob žledu smo gasilci našega društva v devetih dneh opravili 2.669 delovnih ur in prevozili 833 kilometrov. V tistih dneh nas je bilo na terenu kar 138. Imeli smo zelo pomembno nalogo, da zagotovimo prevoznost regionalne ceste Velenje–Arja vas. To nam je s skrajnimi napori tudi uspelo, prav tako smo že drugi dan zagotovili prevoznost vseh cest v naši vasi. Vedno več je tehničnih intervencij, kjer sta potrebna posebno znanje in oprema ter posebna vozila. Prav tako prevzemamo gasilci vse več nalog, ki jih v preteklosti nismo izvajali, recimo interveniranje ob pojavu ptičje gripe, hruševega ožiga, množičnih migracijah in drugih posebnih situacijah, kjer se ostali ne zmorejo odzvati. V našem kraju smo v zadnjih letih največkrat posredovali ob poplavah, plazovih, odkrivanju streh, podrtih drevesih in tudi ob nesrečah na plezalni steni.

Glede na srednjeročne načrte nakupa vozil v občini smo v letu 2015 prišli na vrsto za nakup orodnega vozila z oznako GV-1. Po tehtnem razmišljanju smo se odločili, da namesto tega vozila kupimo vozilo za gašenje gozdnih požarov. Odločitev je bila še toliko lažja, saj takega vozila za terensko vožnjo in gašenje gozdnih požarov ni bilo v občini in tudi v okolici ne. Našo odločitev so na občini podprli, mi pa smo sestavili strokovno ekipo za nakup vozila. Ta se je po dodatnem ocenjevanju in tehtanju vseh dejstev odločila za nakup vozila z večjo nosilnostjo, in sicer do 5 ton in pol z oznako GVGP-2. Vozilo na podvozju z nosilnostjo 5,5 ton je bilo veliko bolj primerno za opisan namen kot manjša vozila, saj je poleg večje količine vode omogočalo več opreme, zmogljivejšo črpalko in tudi številčnejšo posadko. Ker je podvozje oz. vozilo namensko terensko, z njim ne posredujemo samo na požarih v naravi, ampak tudi ob drugih vrstah požarov in nesreč predvsem na težje dostopnih terenih. Dvakrat smo posredovali tudi ob tragičnih nesrečah na plezalni steni na Gonžarjevi peči. Vozilo smo svečano prevzeli 20. 9. 2015 na igrišču ob šoli. Za nakup smo namenili dobrih 120.000 evrov. Dobro polovico, 65.000 evrov, je namenila Mestna občina Velenje, ostalo pa smo zbrali sami s pomočjo krajanov in donatorjev.

Zadnjih deset let smo posvetili posebno pozornost osebni zaščitni opremi, za kar smo namenili veliko finančnih sredstev. S popolno zaščitno opremo (čelada, jakna, hlače, škornji, rokavice) nam je uspelo opremiti vsakega operativca posebej, tako da imamo v tem trenutku 46 popolnoma opremljenih gasilk in gasilcev. Dodatno se v tem obdobju opremljamo z oblačili in čeladami za gašenje gozdnih požarov in z dežnimi oblačili. Cilj je, da ima vsak operativec vse tri komplete. Vključili smo se v sistem prvih posredovalcev, o tem pa več v nadaljevanju. V letu 2018 smo v skladu s planom menjave vseh vozil za prevoz moštva v občini na vrsti mi. Novo vozilo bo zamenjalo 22 let staro, ki nam je zelo dobro služilo.

Naš prvi gasilski dom na Platiču

Naš prvi kombi VW

Facebook
Facebook